Opis
Rado Kočevar, odličen alpinist prve povojne generacije, s svojim nekajletnim intenzivnim delovanjem, velikimi plezalnimi uspehi in nenadnim zatonom predstavlja svojevrsten fenomen slovenskega alpinizma.
“Bili smo študentje, večkrat lačni kot siti, in že samo dostop do sten je bil vsakokrat znova svojevrstna dogodivščina, a sem prav zaradi teh razmer še bolj krepil svoj značaj; utrjeval sem voljo in vztrajnost, kar mi je zelo prav prišlo tudi v nadaljnjem poklicnem in družinskem življenju,” v uvodni besedi poudarja Rado Kočevar in dodaja: “V gorah in stenah pa sem poleg lepih, enkratnih in nepozabnih doživetij našel še mnogo več. Spoznal sem številne prijatelje. Še vedno se radi srečujemo in obujamo spomine – tisti, ki smo še ostali. /…/ Vrv sem delil z mnogimi soplezalci in soplezalkami, sam (solo) pa sem plezal le redko, saj je bila varnost vedno na prvem mestu. Najpogosteje sem plezal s Cirilom Debeljakom, Francetom Zupanom, Danico Pajer (poročeno Blažina) in Mihom Verovškom, s temi sem se navezal več kot desetkrat, velikokrat pa sem plezal tudi z Danetom Škerlom, Marjanom Perkom, Milanom Pintarjem, Marjanom Keršičem, Darom Dolarjem in drugimi. Ne spominjam se več prav vseh podrobnosti in tudi kakšno ime sem pozabil, a prijateljev, ki so z mano delili lepo in hudo, ne bom pozabil nikoli. Tista lepa leta so bila zares lepa, a žal jih nikoli več ne bo nazaj.”