»Oooo, koliko nas je!!! Pa veste, dragi otroci, zakaj smo se zbrali danes v Liznjekovi hiši?«
»Jaaa, zaradi Kekca!«
»Pa kaj še?… Morda veste koliko let bi bil letos star pisatelj, ki si je izmislil Kekca?«
Na moje presenečenje, so tudi na to vprašanje otroci izstrelili odgovor kot iz topa: »130 let!«
Ja, tako se je začela naša prireditev ob veličastni obletnici rojstva pisatelja Josipa Vandota, ki smo jo nadaljevali s pripovedovanjem Kekčevih zgodb v domačem kranjskogorskem narečju. Pripovedovala nam jih je gospa Špela Lavtižar. Skupaj s starši se nas je v Liznjekovi hiši zbralo kar štirideset in vsi skupaj smo po tem uvodu zapustili toplo zavetje hiše in se podali v pritličje na ogled stalne razstave o pisateljevem življenju in delu ter na ustvarjalno delavnico, ki nam jo je pripravila gospa Ljuba Južnič iz Kostela. Iz lesenih odrezkov, okroglic, storžev, bučnih in sončničnih semen smo sestavljali junake iz Vandotovih zgodb. Nad končnimi izdelki smo bili vsi skupaj zelo navdušeni, saj so na naših lesenih slikah kar naenkrat zaživeli pajki iz Bedančeve hiše, Mojce s kitkami in pisanimi pentljami, ptički iz planinskih travnikov, sova, ki je prestrašila Bedanca, teta Pehta je menda imela tudi mucka in pa cela vrsta razigranih Kekcev. Postavili smo razstavo in se ob zvokih filmskega Kekca poslovili. Bilo je prijetno in prav v duhu Kekčeve pesmi:
Jaz pa pojdem in zasejem
dobro voljo pri ljudeh.
V eni roki nosim sonce,
vdrugi roki zlati smeh.
Morda pa je bil Kekec med nami? 😉
Natalija Štular
Kustosinja pedagoginja
