Z izgradnjo novih železarskih obratov leta 1890 so Jesenice postale industrijski kraj z velikim številom delavcev. Povezovali so se v strokovne organizacije, ki so se zavzemale za izboljšanje njihovega položaja in delovnih pogojev. V strahu pred množičnim nastopom delavcev je oblast prepovedovala večje prireditve na prostem, tudi praznovanja prvega maja. Dovolila je le mimohod kovinarske godbe ter napovedane govore v gostilnah in delavskem domu.
FOTO: Povorka skozi Jesenice 1. maja 1919, fototeka GMJ.
Po prvi svetovni vojni je bila pozorna na komunistične simbole. Kljub temu so delavci na izpostavljenih skalah in smrekah nad Jesenicami izobešali rdeče zastave in v sprevodu hodili skozi kraj do Delavskega doma pri Jelenu, kjer so imeli zborovanje, glasbo in ples. Popoldne pa so odšli na izlete na Poljane in v Završnico.
FOTO: Prvomajska zabava za Delavskim domom pri Jelenu leta 1926, fototeka GMJ.
Po drugi svetovni vojni je prvi maj postal eden najpomembnejših državnih praznikov. S privatizacijo državnih podjetij in razpadom številnih velikih delovnih kolektivov je v devetdesetih letih 20. stoletja upadla tudi udeležba na slovesnostih ob prvem maju, ostal pa je spomin, kako so praznik obeleževali rudarji in železarji v različnih slovenskih krajih.
V vaseh krajevne skupnosti Blejska Dobrava od 50-ih let 20. stoletja dalje vozijo ‘dobravsko budn’co’. Mopedom prej predelajo izpušne cevi, da so glasnejši in tako uspejo prebuditi krajane v zgodnjem prvomajskem jutru. Praksa sodi med lokalna delavska praznovanja, ki kot kolektivna dediščina nudi osebno zadoščenje, utrjuje identiteto delavca, odraža lokalno pripadnost, vzporedno z njo pa nastajajo lokalne legende.
FOTO: Moped Miloša Žvaba – Miška, fototeka GMJ, last Nina Hribar.
Kako je rohnelo leta 2015, pa si lahko ogledate in prisluhnete v spodnjem prispevku:
VIDEO: Dobravska budnca 2015, fototeka GMJ, last Maruša Abram.
Več o praznovanju lahko preberete v knjigi Živel 1. maj! Živel praznik dela!, ki je v Gornjesavskem muzeju Jesenice na voljo po akcijski ceni 7 €.