Način življenja in dela v senožetih nekoč in danes
18. maj je svetovni dan muzejev. Osnovna misel in rdeča nit letošnjega dne je Muzej (spomin + ustvarjalnost) = družbena sprememba. Muzeji so s svojo bogato kulturno dediščino navdih in priložnost za aktivno vključevanje posameznikov in skupin v družbeni razvoj in napredek. Zato smo v Kajžnkovo hišo povabili domačinko, etnologinjo Eriko Kavalar, ki nam je pripravila predavanje o senožetih v Ratečah. Senožeti so visokogorski travniki, ki se kosijo enkrat letno za zimsko krmo. Nekoč jih je bilo veliko, danes pa se zaradi modernega načina življenja opuščajo in zaraščajo. Veselje do prijetnega druženja je domačine spodbujalo, da so skrbeli za te visokoležeče travnike, ki so se imenovali po značilnostih terena, npr. Leše, Travnica, Vrhi, Trebiža, Brezice, Kvance … Delo je opravljala celotna družina, pomagali pa so ji najeti delavci. Moški, senoseki, so kosili v redih, ženske so jim prinesle v jerbasih kosilo in malico (jagenjčka, šunkn, zasko, kruh, domač mošt ali kočico), z njimi so prišli tudi otroci, ki so skrbeli za vodo v putrihih. Če je bila voda pretopla, preumazana … vedno so jim jo zlili ven in morali so še enkrat ponjo. Delo je bilo naporno, a v prijetni družbi tudi zabavno. Spomin na to veselje so »grafiti«, ki jih verjetno še danes najdemo na stenah tamkajšnjih hlevov in šup:
»Tud midva sva se ljubila, po lepih potih sva hodila. Zdaj pa raste trnje in mah, ti pa mene pust na gmah.«
Predavanje so popestrile stare fotografije, na katerih so domačini z velikim veseljem prepoznavali svoje sovaščane.
Natalija Štular
